Depresijo poleg žalosti označujejo tudi pobitost, pesimizem, obupanost, pomanjkanje notranjih spodbud, nemirnost, strah, občutek krivde, razdražljivost in/ali praznost.To stanje se je iz Grčije preko Španije, Portugalske in Italije preselilo tudi v Slovenijo. To ne preseneča, če vemo, da se je povprečna stopnja brezposelnosti v EU dvignila na skoraj 11%. V EU je bilo decembra tako 25,92 milijona brezposelnih, od tega jih je bilo 18,71 milijona v evro območju. V Španiji znaša splošna brezposelnost že preko 26%, brezposelnost med mladimi pa je tako v Španiji kot tudi Grčiji že okoli 60%! Skupna brezposelnost mladih v evro območju pa znaša že 20%. S tem nastaja nov razkorak med državami, ki se zdijo ujete v spiralo upadanja proizvodnje, hitro naraščajoče brezposelnosti in upadajočega razpoložljivega dohodka, ter tistimi, ki so doslej pokazale dobro ali vsaj nekolikšno odpornost. Nič bolje ni v Združenih državah Amerike, kjer se za bone za hrano vsak dan prijavi okoli 11000 ljudi! Depresijo je tako čutiti tudi pri varčevanju. Kljub temu, da se ljudje zavedajo nujnosti varčevanja in vse bolj tudi ohranjanja realne kupne moči, se za to le stežka odločijo. Čeprav je situacija za mesečno varčevanje več kot odlična in cene plemenitih kovin izjemno ugodne. Pesimizem, obupanost in strah so enostavno premočni. Poleg tega se nahajamo sredi silovite valutne vojne, ki bo dodatno razvrednotila realno kupno moč posameznikov in družin. Slovenske banke so v lanskem letu ustvarile za 606 milijonov evrov izgube, boniteta naše države je zopet znižana, tokrat na oceno A2. Predvsem na račun domačih bank, ki imajo kar sedem milijard evrov slabih kreditov. To pa predstavlja približno 14 odstotkov javnega dolga! Analitiki tako menijo, da ni več vprašanje, če, ampak le še kdaj bo Slovenija zaprosila za pomoč iz Stalnega mehanizma za stabilnost evra (ESM). In to ne le za nekaj milijonov evrov ampak od tri do pet milijard evrov na podlagi katerih bi banke lahko »normalno« poslovale. In ob vsem tem imamo Slovenci v bankah še vedno okoli 15 milijard evrov premoženja! Venezuela je pred kratkim čez noč devalvirala svojo valuto za dobrih 46%. Menite, da se to ne more zgoditi z evrom? Pesimizem, obupanost in strah enostavno ne smejo biti ovira, da pravočasno in na pravilen način zaščitite svoje finančno premoženje. Tokrat gre zares!

Bili so časi, ko so se finančne transakcije in določeni gospodarski posli sklepali brez dolgih in zapletenih papirnatih zaobljub, ki se jim danes reče pogodba. Vse se je odvijalo na podlagi medsebojnega zaupanja, ki pa seveda ni nastalo čez noč ampak je bil produkt dolgotrajnega procesa medsebojnega spoznavanja.  Z vedno večjim hlastanjem po bogastvu pa sta se sestavna dela poslovneg zaupanja (etika, spoštovanje) izgubila in zaupanje je pridobilo negativen predznak. Postalo je nezaupanje, ki danes obremenjuje že skoraj vsakogar. To se pozna tako v medsebojnih odnosih,  v politiki in tudi v poslovnem svetu. Prav pri slednjem se v zadnjem času to še posebno kaže v odnosu do skupne evro valute. Da nezaupanje ni povsem iz trte izvito priča podatek, da je evro od svoje ustanovitve (januar 1999) pa do danes na svoji kupni moči izgubil že skoraj 75%. Ja, v zadnjem času sta tudi finančna kriza in težave Grčije nekaj pripomogli k temu. Ostaja pa dejstvo, da je denarni sistem zgrajen tako, da vsaka denarna valuta od svojega rojstva naprej, dolgoročno izgublja na svoji kupni moči. K tej politiki se je zavezal tudi svet Evropske centralne banke, ki si je za enega izmed ciljev izbral srednjeročno ohranjati stopnjo inflacije pod dvema odstotkoma, vendar blizu te meje. Vse lepo in prav, vendar pa obstaja tudi druga, realna inflacija, ki je ponavadi precej višja od statistične. In ta se trenutno deloma odraža tudi v rasti plemenitih kovin. Menim, da politiki težav z evrom s finančno injekcijo Grčiji v višini 110 milijard evrov verjetno ne bodo uspeli rešiti. In to preprosto zaradi pomanjkanja treh onovnih dejavnikov: etike, spoštovanja in zaupanja. Etike in spoštovanja primanjkuje predvsem Grčiji, ki je v evropsko monetarno druščino vstopila z veliko lažjo in prikrivanjem, sedaj pa zaradi nespoštovanja do ostalih evropskih narodov ne izstopi iz te druščine in uredi svojih financ, kar bi bilo verjetno najbolje tako zanje kot za vse ostale. Kar pa je še veliko hujše, vsem državljanom evropske monetarne unije vse bolj očitno primanjkuje zaupanja v skupno valuto. In, ker je vsaka denarna valuta trdno le toliko kot je trdno zaupanje v njo, se nam v prihodnje ne obeta nič dobrega. Še več, zaupanja ni niti v večino ostalih denarnih valut, kar se lepo kažejo rasti plemenitih kovin v posameznih svetovnih valutah. Izgubljeno zaupanje pa je nekaj, kar se zelo težko povrne zato menim, da si politiki s finančno pomočjo Grčiji le kupujejo čas (tri leta) do trenutka, ko bo potrebno resnici pogledati v oči. To je zagotovo situacija v kateri beg  in zanikanje nista dobri rešitevi. Lahko namreč še tako bežimo, a naraščajočim dolgovom ne bomo uspeli ubežati. Račune je enkrat pač potrebno poravnati.